Nemalokrat se trenerji v športu soočamo z vprašanji o tem, kdaj je njihov otrok pripravljen (predvsem  psihično)preiti v drug, boljši klub? Kako sploh pride do tega, da nek igralec postane zanimiv boljšemu klubu? Kakšni so prijemi nekaterih trenerjev oziroma vodstva v teh klubih? Kako bi moralo biti?

Vsak trener, ki deluje v manjših sredinah, navadno deluje z manjšimi skupinami vadečih otrok. Skupinice sestavlja nekje 12-15 otrok. Za 12-15 otrok je zadolžen en trener, kar je idealno, saj se vadečim lahko posvetiš v polni meri ter imaš dovolj časa za učenje, demonstracijo, odpravljanje napak, igro.  Otroci so deležni tako rekoč induvidualnega pristopa.  Logično se zdi, da bi 24 otrok morala »pokrivati« dva trenerja, a žal temu ni vedno tako. V vseh manjših klubih se zgodi, da kateri od igralcev štrli iz povprečja. Ima nekaj več. Kaže določen potencial, talent.  Talent je vedno potrebno razvijati, ker če ga ne, kaj hitro dobimo »večnega talenta«.  Dogaja pa se tudi, da v nekaterih sredinah kopičijo igralce z namenom, da bi oslabili manjše klube. Pogoji, ki jih ponujajo, so malenkost boljši, starše navadno premamijo z namišljeno veličino kluba, neverjetnim napredkom njihovega otroka, povprečnimi trenerji. V resnici pa je resničnost veliko bolj kruta. Otrok pride v novo sredino, kjer je podobnih igralcev veliko, 25 igralcev trenira en sam trener, vadnine so mnogo višje, tekmujejo v istih ligah, od medu in mleka pa ostane samo še voda. Ogromno jih preneha z igranjem, mnogim je žal. Uspe le redkim. Zgodi se tudi, da gre nekdo na boljše. V višjo ligo, kjer bo gotovo napredoval, če bo imel dobrega trenerja. Tako pa se določeni klubi poslužujejo zlorabe otrok kar po medmrežju in pogovornih aplikacijah, klikajo uboge otroke in jih novačijo v klube. Z manipulacijo otroka navdušijo, vmešajo se še navdušeni starši in že pakirajo športno opremo. Kar pa je najhuje, je to, da ljudi, ki to počnejo, nagovarja uprava. Ustrahujejo jih ter držijo za vrat z nepoplačevanjem obveznosti.  In ko sešteješ število vadečih otrok v določenih klubih ter številko pomnožiš z vadnino, ki jo starši morajo plačati (ker drugače otrok ne sme več trenirati), hitro dobiš znesek denarja, ki se nateče v blagajno kluba. A ta denar ne gre trenerjem njihovih otrok, gre v drugačne namene. Trenerjem mlajših selekcij honorarji nemalokrat zaostajajo  mesece. In, ko smo spet pri trenerjih – En trener, 25 otrok, neplačan za svoje delo. Je tak trener dovolj motiviran (honorar mu je edino plačilo za preživljanje družine), da vašim otrokom pripravi kvaliteten trening ter vanj vloži vso svojo energijo? Na dolgi rok dvomim. Dvomim tudi, da je takšna strategija centralizacije​ za razvoj nogometa pravilna. Kako boš  gojil kvaliteto, če v isti ligi v mlajših selekcijah pobereš vse potencialno dobre igralce, s tem oslabiš vse ekipe, sam pa se kitiš na štirih frontah s štirimi ekipami? Torej je bolj smotrno, da se ustanovi samostojna liga, kjer bodo taki klubi igrali sami s sabo. Strinjam se, da mora iti dober igralec v boljši klub, kjer ima večjo konkurenco ter večjo možnost napredka, vendar nikakor ne pred 13-14 letom. Do takrat se naj razvija v domačem okolju. In ko gre nek igralec iz male sredine v večji, boljši klub, kjer bo igral in ne bo zgolj številka, bi moral ta isti klub dati dva igralca nazaj. Zakaj? Zato, da bo manjši klub lahko vsaj konkurenčno tekmoval, se razvijal in preživel. Kvantiteta ni vedno kvaliteta. In politika kluba, kjer imajo vizijo načrtno uničiti male sredine, da bi bili sami sebi dovolj, je prej škodljiva, kot razvojno usmerjena. Mogoče nekateri prehitro pozabljajo, da so skoraj vsi, če ne večina igralcev, ki je kdaj igralo vidno vlogo v gorenjskem nogometu in širše, prišlo ravno iz teh manjših sredin. In klub, ki je dobro organiziran in razmišlja razvojno, ne bo nikdar imel problema poklicati v neko sredino, se predstaviti z jasno vizijo in jasnim namenom ter željo po nekem igralcu. Nato pa skupaj s starši in klubom sprejeti za otroka optimalno rešitev. Šola je enako pomembna, kot ukvarjanje s športom. Oboje se da lepo peljati, seveda ob podpori staršev, kluba ter lastni ambiciji otroka.

 

Za konec. Veliko, če ne največjo vlogo pri tem odigravate starši. Ne padajte na limanice ljudi, ki jim je za vašega otroka kaj malo mar. Pohlep in pehanje za denarjem, neizživete lastne ambicije, niso prava pot za vašega otroka. Prava pot so vrednote. Za vsakega igralca, ki je pravi v vseh pogledih, se bo vedno našel prostor pod soncem. Pustiti mu je potrebno le čas, da se razvije.​

 

Trener Jalen Pokorn